Zgodba

 

RAZISKAVA O ŽIVLJENJU PUŠČAVNIKOV V HIMALAJSKIH GORAH

 

Doc. dr. Nina Petek, profesorica Oddelka za filozofijo, Filozofske fakultete UL s svojo raziskovalno ekipo trenutno raziskuje življenje puščavnikov, t. i. yogijev v Ladakhu, v najsevernejšem delu Indije, in tradicijo budizma v himalajskih puščavah.

Nina je prva v svetovnem merilu, ki se ukvarja s to tematiko, saj življenja in praks tibetanskih puščavnikov pred njo še nihče ni strokovno raziskoval. Raziskovalci se večinoma odločajo za raziskave institucionalnega budističnega meništva, njo pa je pritegnila puščavniška tradicija, budizem, ki se dogaja onkraj samostanov, ker je, kot pravi, bolj divji, bolj pristen in najbolj avtentičen.

Na puščavnike je naletela povsem naključno, ko je bila lani na raziskovalnem terenu v Ladakhu ravno v času, ko so prišli puščavniki iz svojih oddaljenih gorskih bivališč na puščavniški festival v samostan Sani v ladaški pokrajini Zanskar. Bila je fascinirana. Tibetanski budizem je zelo zanimiv, saj je precej drugačen od klasičnega budizma, način življenja puščavnikov in posebne sposobnosti, ki jih imajo, pa so prav neverjetni.  

Budistični puščavniki so yogiji, ki izvajajo meditacijske prakse v osami. Njihova bivališča, meditacijske votlinice, t.i. hermitaži, so locirani v visokih, težko dostopnih himalajskih gorovjih. Nekatere so zelo lepo poslikane z različnimi mandalami, demoni in vso zapleteno tibetansko simboliko, da lahko pri meditaciji vizualizirajo različne elemente. Pri tem se kaže vpliv tibetanskega šamanizma, ki temelji na vizualizacijah in komuniciranju z različnimi duhovi, zato je tudi budistična tibetanska meditacija veliko bolj živa in barvita. Te meditacijske votlinice bi morale biti bolj zaščitene, a oblasti zaenkrat žal še niso poskrbele za njihovo restavracijo in žal propadajo.

Z enim od yogijev v okolici samostana Lamayuru je Nina celo navezala tako tesen stik, da jo je peljal v svojo meditacijsko votlinico in ji dovolil biti navzoča pri meditaciji. Povedal ji je tudi, česa so sposobni. Nekateri so med drugim zmožni brati misli in upravljati s sanjami. V svojih odmaknjenih himalajskih meditacijskih votlinicah se namreč noč za nočjo ukvarjajo s svojimi sanjami. Ta starodavna praksa je danes na Zahodu poznana kot praksa lucidnega sanjanja. Joga sanjanja je najpomembnejša praksa, ki vodi do osvoboditve. Pomembna je tudi zato, ker se yogijem v sanjah po navadi razkrije kak nauk. V sanjah se soočajo tudi z globljimi psihološkimi travmami in strahovi ter jih v sanjah tudi premoščajo.  

V tem se tibetanski budizem razlikuje od klasičnega budizma, kjer se mora meditator truditi, da ne sanja, saj naj bi sanje bile samo mentalna modifikacija, ki nas ves čas razburja in nam pušča neke vtise. Tibetanski budizem pa poudarja meditacijo skozi podobe, pri čemer je um zelo aktiven ter se skozi različne predstave in sanje približuje stanju razsvetljenja.

Vsi yogiji pa izvajajo prakso tumo - jogo notranjega žara, s katero ves čas ogrevajo svoje telo in se jim temperatura telesa dvigne na nekaj čez 40 stopinj Celzija.

Tumo praksa je nastala tudi iz čisto praktičnih razlogov, saj morajo preživeti zelo hude zime v Himalaji. Tudi takrat so namreč v votlinicah, oblečeni pa so le v lahne haljice. Z jogo notranjega žara pa v telesu proizvedejo tako vročino, da se okrog njih kar malo tali sneg. 

Nina priznava, da je bila kot predstavnica zahodne družbe, kjer vlada primat razuma, vedno malo skeptična do teh nenavadnih sposobnosti, a ko je prišla v stik s puščavniki, je uvidela, da je včasih treba razum dati na stran, da je to dejansko mogoče, saj so yogiji prek meditacije sposobni razvijati najrazličnejše moči, s katerimi manipulirajo z različnimi elementi realnosti.     

V Ladakhu je tudi nekaj ženskih samostanov, kjer bivajo budistične nune, prav tako pa je še danes živa tradicija ženskih puščavnic. Posebnost budističnega puščavništva je tudi, da so lahko puščavniki poročeni pari, yogiji in yoginje, kar sicer ni pogosta praksa, je pa v Ladakhu še danes nekaj primerov. V tradiciji puščavništva namreč ni zapovedan popoln celibat. Na tibetanski budizem je vlivala tudi tantra, hindujska tradicija iz Indije, ki poudarja pomembnost čutnosti, njene neizmerne energije, ki ima neznansko moč, zato je škoda, da jo zatremo, raje jo vzpodbujamo in jo preobražamo v duhovno energijo, ker je to neizmerna moč. Puščavniška tradicija je elemente hindujske tantre vpletla v svojo prakso. Tako puščavniki izvajajo tudi različne spolne prakse.   

Od menihov in nun se puščavniki in puščavnice ločijo tudi po zunanjem videzu: najprepoznavnejša značilnost je, da imajo dolge lase. Povedali so ji, da nimajo časa za striženje, niti za umivanje, saj ga raje porabijo za meditacijo. Nosijo čim bolj lahkotna oblačila, da preveč ne otežijo telesa. Sicer so oblečeni v haljo rdeče barve, kot menihi in nune, ko pa se iz osamljenih in težko dostopnih himalajskih meditacijskih votlin ob posebnih priložnostih vrnejo v družbo, so oblečeni v belo haljo. Bela barva je eden od njihovih simbolov, ki predstavlja čistost meditatorjevega uma in moč prakse puščavnikov. Zanimivo je tudi, kako lepo je v Ladakhu poskrbljeno za puščavnike. Menihi jim namreč priskrbijo hrano in jim jo dostavijo do gorskih hermitažev. Družba jih je sprejela kot ljudi, ki so duhovno višje od vseh ostalih, kar je nujno, da so del njihove skupnosti, saj jih izobražujejo, ko od časa do časa pridejo iz osamljenih gorovij. Družba pa skrbi za njihovo preživetje, da lahko puščavniki nadaljujejo svoj način življenja.